Kot sem že omenila sem na potepanje po Lanzarote vzela tudi lomota ... Seveda! 

Med kruzanjem po otoku odkrijemo črno luknjo....

V našem mestu smo si prislužili fontano. Ja, tako čist "lasvegaško". Šla sem jo fotkat s svojim nadvse priljubljenim Seagull-om in zraven skoraj zmrznila, saj so zunaj bile že konkretne nočne zimske temperature. Nekaj slikic je uspelo in prepričana sem bila, da se naslednji dan vrnem z zimsko opremo (prsti so mi namreč skoraj odpadli in ne...ni blo luštno nastavljat zaslonke). No, naslednji dan so, zaradi zgoraj naštetih razlogov, fontano ugasnili, da ne bi voda zmrznila. Še dobro, da sem uspela narediti vsaj dva posnetka (potem je zmanjkalo filma in v tem mrazu je film nemogoče menjat). Za več spektakularnih posnetkov bom morala počakati na pomlad/poletje. Barve, ki jih ta fontana premore so čist hude! 

Uf, samo se spomnim kak me je zeblo in me že mrazi....brrrr! Pa še pihalo je ful, ampak še dobro, da ima ta fotoaparat najmanj 1 kg, da se ni prevrnil kar skupaj s stativom!

*Lomography, lomografija*

Zagrebški študentje so se odločili postaviti največji lomowall oz. inštalacijo lomo fotk na Hrvaškem in vesela sem, da so med fotografije vključili tudi nekaj mojih :)
O tem kako so se "namantrali" da so ga sestavili pa spodnji video:

Kdo je za to, da ga postavimo še mi? 

***

Vsem pridnim bralcem mojega bloga in zvestim spremljevalcem mojih lomo fotk...pošiljam lepe tople pozdrave. Uživam na morju, sonce me greje...čakam še Božička v kopalkah! Yihaaa...

PS. Lomič me tudi tokrat spremlja...komaj že čakam, da razvijem film :)

Pred časom sem sodelovala na fotografskem oz. lomografskem natečaju Tori Amos Inspiration Competition in believe it or not....I WOoooon! Na natečaj si lahko prijavil fotko, ki spominja na eno izmed mest, kjer Tori ravnokar predstavlja svoj nov album Night of Hunters... Moja IamSTERDAM fotka jo je prepričala. 

Yiiihaaaa....prislužila sem čist nov prelep TORI Limited Edition Diana F+ camera !!!

Cel paket pa zgleda takole:

http://toriamos.myshopify.com/products/tori-lomography-camera

Happy, happy, happy!

3. del: Café colombiano, Café con leche, Café tinto, Café, Café, Café....
oz. Zona Cafetera, Salento

Tisti, ki ste prebrali 2.del potovanja, veste, da se v Salentu nisva ustavila le, da bi si ogledala znamenite, do neba segajoče, palme, ampak je to mesto vredno obiska tudi zaradi kave! Mesto namreč leži na Coffee Triangle, kjer pridelajo večino kave v celotni Kolumbiji, ki naj bi veljala za eno boljših na svetu. Pod tole trditev se zagotovo podpišem.

Kava me je namreč po Kolumbiji spremljala vsak dan in zagotovo je to najboljša kava, ki sem jo kdaj pila. Sploh na potovanju. V vseh drugih južnoameriških državah, sem od kave zmeraj veliko pričakovala in na koncu bila kar malo razočarana. Mislila sem, da je to pač naš "pokvarjen" evropski okus in da nimam pojma kaj je dobra kava....ampak v Kolumbiji sem ugotovila, da to ni res. Kava je dobra, al pa ni, in v Kolumbiji vsekakor JE. In to ne glede na to kje jo piješ in iz česa. Na ulici jo namreč prodajajo v majhnih plastičnih kozarcih kar iz termovke, včasih jo kje v kafiču dobiš v skodelici, imajo pa tudi svojo različico Starbucksa, Juan Valdez Café, kjer ti jo postrežejo z vsem mogočim - karamelo, cimetom, s keksi, in še in še. Tudi to sem seveda morala sprobati, ampak najbolj všeč mi je bila kar na ulici. En café tinto (mini črna in močna ko hudič) za začetek dneva za 30 centov, na lepi klopci v središču mesta, kjer sem lahko opazovala utrip mesta. Neprecenljivo :)

V Salentu, kjer sva spala kar na plantaži kave, sem lahko spoznala tudi kako kavo pridelujejo, vzgajajo, pražijo,...in seveda okusila kakšen dišeči vonj ima sveža kava! mmmm.....

PS. Ja, sem kafetarica. Brez kave zjutraj mi živeti ni. A tudi tisti, ki niste takšni ljubitelji kave, bi vam v Kolumbiji zagotovo bila všeč. Verjetnost, da bi postali kafetarji je velika! Zelo velika!

2. del: Palme, kavbojci in kolibriji
oz. Valle de Cocora

Noč je minila, zjutraj ni bilo več čutit posledic prejšnjega dne, jutro je bilo sončno in odpravila sva se naprej. V prelepo in pisano mestece Salento. Vsekakor eno izmed lepših mestec v katerem je veliko za počet. Tukaj sva namreč iz dveh razlogov in prvi je bil potep po dolini Cocora, drug razlog pa bom razkrila v enem izmed naslednjih delov (joj, kako sem skrivnostna!).

V mesto sva čist po najino vletela nenačrtovano in khm...hostel je bil zaseden. Le kdo bi si mislil, da je Kolumbija tako popularna, da bodo hostli kar polni?! No, saj nama je kasneje postalo jasno, da tako pač je, a tukaj nama tega še ni za zamerit, saj sva na potovanju šele 4. dan. V hostlu so nama prijazno ponudili "huto" nekje izven mesta, na plantaži kave...Ni se moglo iztečti boljše! Takoj sva bla ZA, in to za polovično ceno! In to v naravi (ceste do tja ni bilo in do tja zvlečti celo prtljago ni bil kačji mašel!), brez vseh turistkov le s parimi delavci, ki so nama z veseljem razkazali celo plantažo, ki jo vzdržujejo in na kateri poleg bio kave pridelujejo še avokado, ananas, banane in še in še (kavo sem prinesla tudi domov, oooodlična je. Malo je je še ostalo, tako da če jo hoče kdo poskusit, se bo moral hitro povabit).

Naslednji dan sva morala zgodaj vstati. Ob 6h! Saj ne bi, glede na to da sem na dopustu, ampak če želiš dolino videti v vsej svoji lepoti, moraš zgodaj priti. In še dobro, da sva upoštevala ta nasvet. Sveža in domača kava nama je hitro dala zagon in z willijem sva se zapeljala do vstopa v nacionalni park Valle de Cocora (no, če sem že v prejšnjem postu omenjala pomen besed, naj na tem mestu omenim še, da Cocora pomeni "vodna zvezda"). Peš pot se je pričela in na vsakem koraku so se odpirali novi razgledi. Prehodila sva 14km po sicer kar napornem a zanimivem terenu in to na nadmorski višini 2500m. Rastje je prečudovito, najznamenitejše in fascinantne pa so palme, ki segajo kar 60m v nebo in predstavljajo simbol Kolumbije. Zdi se nemogoče, da lahko tako visoko rastejo in se kar ne podrejo...kako jim to uspe? Neverjetne so, zanimive pa tudi zaradi tega, ker uspevajo samo na tem področju. Ob vračanju se je najprej sončen in svež dan, zavil v popolno meglo, a razgled na dolino je zaradi tega postal še zanimivejši, prav mističen. Tukaj v tem se skriva tudi odgovor na to, da je budilka zvonila ob 6h zjutraj.

Naslednji dan sva se sprehodila še po pisanih ulicah Salenta, se najedla odlične lokalne hrane (postrvi tukaj res znajo odlično pripraviti), spila dobro pivo, pred tem še boljšo kavo (prodajalec kave na ulici je takoj vedel kje je Slovenija z odgovorom "Ljubljana, Ljubljana"...no zvenelo je bolj "Lubana, Lubana", ampak to mu ni za zamerit) in šla še malo v šoping, ker tega pač ne smeš nikjer zamuditi. 

1. del: Puščava, vročina in bodeči kaktusi 

oz. Desierto de la Tatacoa

Vremenska depresija me je prikovala na tipkovnico in tako kot sem obljubila že (hm...kdaj že?), vam bom postregla z nekaj utrinki iz letošnjega nepozabnega potovanja po Kolumbiji. Zakaj nepozabnega? To vam bom poskušala opisati v nekaj delih, saj z eno besedo to preprosto ni mogoče. In, tukaj je začetek:

Po prihodu v Bogoto, naju je sivina mesta, megla in kaos že naslednji dan pregnala v bolj prijazne kraje. Južnoameriških velikih mest imam na nek način že dovolj, zato posebne želje po odkrivanju čarov tega mesta, nisem imela. Res je, da sem se želela zapeljati z gondolo na sam vrh mesta, a je megla bila tako gosta, da nisem videla niti do prvega hribčka, zato je še v istem trenutku padla odločitev - spakirava rukzake in se odpraviva na avtobusno postajo. Ne ravno preveč načrtovano, a to je čar potovanja. Nisva namreč prispela do kraja kamor sva želela, ampak to je zgodba za kakšno drugo priložnost.

Šele naslednji dan sva le prispela do načrtovanega cilja - puščava kaktusov. Glede na to, da temperature v tem predelu presežejo mejo preživetvenih višin, sva si za pot omislila ameriško različico tuk-tuka, ki naju je zapeljal po 9km prašni makedamski poti v notranjost "drugega planeta". Puščava Tatacoa, eno večjih sušnih območij v Kolumbiji, ni le puščava, ampak suh tropski gozd. Polna zanimivih kaktusov in peščenih skulptur, ki so se obdale v oranžno barvo in segale v nedogled. Njeno ime "Tatacoa" se nanaša na klopotače, ki je na žalost (ali na srečo, ka pa vem) nisva srečala. No, mogoče boljše da ne, pot nama namreč niti malo niso olajševala temperature, ki so narasle na 45 C, niti kaktus na katerega sem se nabodla in niti osa, ki me je uspela vgrizniti...not cool! Pa še sončna krema ni pomagala, tako da noč, ki je sledila ni bila najlažja. So pa kljub temu ostali lepi vtisi že na samem začetku poti. Ostale nevšečnosti so pač del potovanja!    

* Kolumbija *