Dan je bil dolg, a po 20 urah sem spet »en casa«! Da sem prispela v taaakooo oddaljen kraj je pot trajala celih 20 ur. To sicer ni bilo načrtovano, a kot da kdo pletel labirint iz najine usode, so vsa prevozna sredstva, katera sva uporabila, da sva prispela v Madrid, imela zamudo. Začelo se je ob 2h zjutraj, kjer smo zaradi sive megle, na letališče na Dunaju prispeli točno 5:45, ko je bil zadnji check-in. Malo nervozna sva iskala številko najinega letala, ki naju je zaradi zamude mirno čakalo. Ne vem kaj je botrovalo zamudi – dež, sneg, megla ali mraz, (vem, le da tri-vremenski Taft ni pomagal) a v Bruselj smo prispeli eno uro kasnej. Tam sva poiskala neudobne sedeže, kjer sem s knjigo v roki v petih minutah že spala, tako kot je to pač v moji navadi. Zaspim tam, kjer sem zaspana :). Ponovni check-in in spet na letalu proti Madridu. Po polurni zamudi nam pilot sporoči, da bomo imeli eno urno zamudo, a se je k sreči čez pet minut s smehom spet oglasil po zvočnikih in nam sporočil, da bomo kmalu vzleteli. Kmalu je sicer pomenilo čez dobre pol ure. Tako, da smo z eno urno zamudo bili končno v Madridu in na poti do metroja sem že sanjala o najinem malem domovanju…a te sanje so se hitro razblinile. Ob vstopu na metro so se spet oglasili zvočniki s sporočilom, da imajo tehnične težave ter da je linija rahlo počasna. Namesto v pol ure, sva bila doma v eni uri in pol. Juhu! Od dveh zjutraj sva domov končno prispela ob devetih zvečer, zamenjati pa sva morala kar 4 države: začenši s Slovenijo, Avstrijo, Belgijo in Španijo! V stanovanje niso vlomili, tako sem bila lahko popolnoma pomirjena! Pričakal naju je sicer mraz, a danes sva se zbudila v sončno jutro, sinje modro nebo in več kot 10°C!
Od včeraj naprej pa me zmrazi ko zaslišim tisti »dingdong« po zvočnikih, ker ti ponavadi ne zaželijo prijeten dan, ampak nekaj, kar si v tistem momentu najmanj želiš.