Mar 2, 2008
* napeto
Glede na tale Domovojev komentar (klikni) sem se odločla, da o tem spregovorim tudi jaz. Najprej nisem mislila, no pa kljub temu bom. Najprej moram povedati, da mi je bilo kar malo čudno, da tega naši mediji niso omenjali že prej. Če bi se kaj takega dogajalo v ZDA bi o tem na veliko vsi razgljabljali in bili pametni....eh, brez komentarja.
Skratka: ne vem sicer kdaj se je vse skupaj začelo, vsekakor pa je bilo najbolj napeto okrog lanskega oktobra ko so neonacisti na metroju ubili 16-letnika. Razni nastrojeni-proti-imgirantom protestirajo že lep čas. V mesecu novembru so imeli shode vsako soboto, istočasno pa so shode organizirali tudi drugače misleči. Seveda so se srečali in delali cele štale po mestu. Če priznam mi ni blo luštno, saj sva enkrat po pomoti naletela na totalno sranje. Nič hudega sluteča sva si šla pogledat razstavo Andy Warhol. Razstava je bila ogromna in zelo zanimiva zato sva se v galeriji zadržala kakšno uro in pol. Ko še manj nič hudega sluteča stopiva na ulico je bila slika čisto drugačna. Vse kar sem čutla so bili mravljinci in kar vidla je blo kri, dim, ogromno policije in popolni raztur na ulici. Očitno so se strasti v tistem trenutku začele umirjati saj kakšne hude akcije na srečo nisva opazila, le ostanke - sirene rešilcev, do zob oborožene policiste, gnečo ljudi, in nekaj s krvjo prelitih ljudi, ki so ob pomoči rešilcev sedeli na pločnikih. Od strahu niti fotoaparata nisem uspela potegniti iz torbe, vse kar sem si v tistem momentu želela je to, da ne bi bila tam. In seveda, srečna, da nisva odšla iz razstave kakšne pol ure prej. Odpraviva se do prvega metroja, čeprav nisem bla najbolj ziher ali naj grem, glede na dogajanje tedna pred tem ko so ti prasci zabodli 16-letnika. Vseeno se odpraviva po stopnicah navzdol kjer groznih prizorov ni manjkalo. Kaplje krvi so se namreč vile vse do konca. Vseeno sva se ob množici policajev počutila tolko varno, da sva vstopla na metro in se čimprej odpeljala domov.
No, ta petek (od tega dogajanja so slike) so spet delali štale. Tokrat sva imela popolno srečo. Namreč žurali smo v sicer bolj alternativni soseki, a sva si vmes zaželela iti na Lavapiez. To je ravno ta četrt Madrida, kjer so ble štale in kjer prebiva največ priseljencev, ravno zaradi tega pa je nočno življenje v tem predelu najboljše. Klubov, barov in dogajanja ne zmanjka, žur do konca, ljudje super, cene primerne, skratka res odličen plac za žur. No, tja se nekak odpraviva okrog 3tje ure zjutraj a sva na poti ugotovila, da ni tako blizu (bila sva seveda peš, javnega prevoza ponoči ni lahko najt, taksiji pa so predragi, količina piva je bila prevelika...). No in zaradi tega tja na koncu nisva šla......na srečo!!!!!!! Po poročanju vseh tukajšnjih medijev je bila res cela vojna, kolko pa vem na srečo ni bilo smrtnih žrtev! Nekaj ranjenih, največ pa so utrpele izložbe in sosednje stavbe!
Oznake:
*Living in Spain*
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
passion for ...
... creative film photography
Labels
*Colombia*
(5)
*Concerts*
(10)
*Just Photos*
(29)
*Kolumbija*
(5)
*Living in China*
(41)
*Living in Spain*
(106)
*Lomography*
(46)
*Unique*
(7)
*Venezuela*
(2)
Search
Saj to je jasno, ne?
Check it out
Follow by Email
Blog Archive
ZSFB
2 -> comments:
Podobne slike gledam danes tudi iz "mojega" Erevana (da o Beogradu prejšnji teden ne govorim). Osem mrtvih in par deset ranjenih, v Armeniji uvedene izredne razmere. Peesda, folk je poživinil. :(
Ma, folk je že vedno bil živina! Samo upanje ostaja, da nekoč, nekje, mogoče bo boljše...
Post a Comment