... je zmagal na surferski regati Viganj, če slučajno koga zanima. haha. No, jaz nisem bla tam zato, ampak izključno za odklop, branje, plavanje, dobre hrane, vina in še bi lahko naštevali. Pakirala nisem, ker sem imela zadnje čase preveč takšnih opravil. V rukzak sem dala fotoaparat, kopalke, kiklo in japonke... z drugim se nisem obremenjevala. En teden je prehitro minil, z dvema deževnima dnevoma, ki sta najin šotor spremenila v pravo rezidenco z bazenom. Ja, pravi luksuz, in to zastojn. Blazina na kateri sva spala je zaplavla v mlaki velike luže, ki se je zbrala v šotoru, spalke so se še naslednji dva dni sušile. Vsaj knjiga in fotoaprat sta preživela in bila na varnem v nahrbtniku, ki je z nama sedel ob pivu in čakal, da posije sonce.

Sedaj doma, končno, kjer moram najprej odpakirat vse kar sem v Madridu zapakirala. To ni nič lažje opravilo! Odpakiravanje mi bo vzelo vsaj tolko časa kot zapakiravanje! Doma je fajn! Vse je fajn!

In tako se je končalo eno zelo lepo poglavje mojega življenja. Življenja v Madridu. Bilo je prečudovito, polno dogodivščin, zabave, presenečenj, uspehov, novih spoznanstev, ... Grozno je zapustiti tako razgibano mesto, a pred mano so nove dogodivščine. Priprave na Kitajsko potekajo. Veselim se.

Danes še zadnjič spim tukaj :( (kar na jok mi gre ko na to pomislim). Prtljaga že čaka na letališču.

Hvala vsem zvestim bralcem, pridnim komentatorjem, naključnim gostom, občasnim mimoidočim in vsem ostalim, ki so vas zanimale moje zgodbe. Upam, da vas bom še naprej navduševala z prigodami.

Še zadnjič torej LEPE IN SONČNE pozdrave iz MAAADDDRRRIIIDDDAAA!!!!

Jutri bom že doma, v soboto grem naprej, morje in fige na Pelješcu kličejo! Doma bom spet čez dober teden. Potem spet naprej in naprej....

Spomenik žrtvam padlih v terorističnem napadu v Madridu na železniški in metro postaji Atocha 11. marca 2004. Zelo lep in arhitekturno dovršen spomenik, ki si ga lahko ogledaš iz zunanje in notranje strani.

Tudi železniška postaja je zelo lepa.

Lomo slike pa sledijo, ko bodo razvite :)

ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^

Meni se tak ne da pakirati, da že glava boli! Približen plan je, da prideva v roku kakšnega tedna že domov. Premetala sem nekaj predalov in odvrgla odvečno kramo a kaj ko se je te krame nabralo za pol tovornjaka! In, da bi vsaj imeli tovornjak!!! Še sploh ne vem natančno kako naj vse spravim domov, če nočem da mi na letalu zaračunajo še pet krat več kot bom dala za samo karto. Sedaj se menim z neko selitveno agencijo, al boga jim tem špancem počasnim! Če ne, res ne vem - Dhl? FedEx? ANY IDEA?!?!? (Pa še znižanja so :) sploh si ne upam nič kupit, ker ne vem kako naj spravim domov. Kakšna tragedija. haha)

Drugače se pa že zelo veselim prihoda domov, pa malo na morje, malo po Ljubljani, kava tu in tam, mogoče kak dober koncert, ... skratka uživancija.

Danes sem se zelo nasmejala Hani, ki je tako opisala svoje današnje sanje:

Hana says:

Jana says:

Hana says:

- bog ve, če smo jo ločil med odpadke
Jana says:

- hahaha, kak se zaj režim poleg ko to berem
Hana says:

......ˇ

Malo pozno objavljam tale post, a tako pač je ko moraš čakat na razvijanje filma :) 24.7. je naša ambasada v Madridu organizirala koncert skupine Brina. Koncert je bil super, kljub temu da so nastopili brez glavne pevke. Jelena jo je odlično nadomestila in žur, pa čeprav rahlo improviziran, je bil zagotovljen. Nadaljeval se je pozno v noč, naslednji dan pa so že odrinili naprej po Tour de España! Na spodnji sliki sta pozirala Nino de Gleria - električni bas, kontrabas (a se spomnite Roka iz Sreče na vrvici?!? That's him!) in Drago Ivanuša - harmonika.

Kupila sem si novo igračko :) Lomo fotoaparat in tukaj so prvi rezultati. Mislim, da so kar dobri za prvi film, glede na to, da sem prvič fotografirala s fotoaparatom z funkcijami iz naftalina, ki zgleda tako:

Evo po dolgem času spet slike iz kategorije ˇXL travelˇ in obenem tudi predlog, če si kdo želi na prijetno potovanje po možnosti dokaj blizu, priporočam Portugalsko! Zelo je lepa, imajo odlično hrano, ljudje so zelo prijazni, pa še poceni je! Slike so iz najbolj zahodne točke Evrope - Cabo Roca!

Če je koga zares zamikalo, pa še nekaj priporočil: najboljše je potovanje z avtom in šotorom, kampi so lepo urejeni in poceni, večina jih govori angleško (celo raje kot špansko) in vzamite si vsaj kakšna dva tedna! Če pa še koga karkoli zanima pa kar na plano!

ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^

Včeraj smo praznovali Sarin rojstni dan in ker je sama pol slovenka pol srbkinja je žur bil podoben mešanici vsega z okusom Španije seveda. Na žuru torej ni manjkalo prave guča-muzike in rakije, jaz sem prispevala eno dobro solato iz ajdove kaše (mater mi je ratalo, hvala Nini in mami za pomoč - cyber kuhanje, hehe), imeli smo Švedsko torto in pravo Galicijsko queimado, ki je pa itak specialiteta svoje vrste (zadnja slika in video).

Forces of air, earth, sea and fire, I make this call to you: if it be true that you have more power then man, here and now, make the spirits of the friends who have departed share this quiemada with us.

No, zdaj pa resnično obljubim, da o fuzbalu več NIČ ne bom pisala. Ampak morete me razumeti. Tukaj je fuzbal sedaj bolj pomembna od najpomembnejših stvari. In to ne najpomembnejša postranska stvar, ampak najpomembnejša stvar ever! Še zdaj slavijo in mislim, da bodo slavili še kar nekaj časa! In, super je. Res ga zažurajo. In med vso to množico ljudi nisem zasledila niti enega policaja. Mogoče so bili v civilu, a niti enkrat niso ukrepali. V Sloveniji bi zaradi marsičesa kar so počeli, že pol ljudi noč preživelo na hladnem. Kakorkoli, zaslužili so si!!! Naj ga le žurajo!