Počitnice!!! Končno imamo nekaj prostega časa. Prihajajoči teden so namreč počitnice, ki jih večina Kitajcev izkoristi za potovanje. Ker nisva pričakovala, da bo takšen naval, sva skoraj ostala brez karte za potovanje in, ko sva že mislia, da bova primorana ostati v Shanghaju, se nama je včeraj nasrečnila smeha (haha, to mi je najprej padlo na pamet in mi je tak všeč, da bom kar pustila.). Jutri odpotujeva v Peking. Juhej! Sedaj bova začela odkrivati "pravo" kitajsko, saj vsi pravijo da je Shanghai najmanj kitajsko mesto. Zelo se veselim novih dogodivščin in že se me loteva rahla potovalna mrzlica. Sploh, ker sem ravnokar pripravila rukzak in spucala fotoaparat. Uuu, pa še filme za Lomo fotoaparat sem končno uspela najti, tako da sem v polni pripravljenosti. Preko CouchSurfinga mi je uspelo najti tudi prenočišče, sedaj pa si že delava plane kaj vse bova počela.

Najbolj sem vesela, da bom vsaj za hip odložila zvezke in knjige. Kitajščina postaja zmeraj bolj naporna in zagrižena profesorica nam daje teste vsak dan! In sicer test zgleda tako, da ona narekuje mi pa moramo pisati v pismenkah. Tako se vsak dan začne pouk! Malo se moram pohvaliti, da sem danes dobila 100%. Prvič! Ker sem do sedaj zmeraj pozabila kje kakšno majhno pikico ali črtico, ali pa kar celo pismenko, ker imam v glavi že popolno zmedo.


Skratka. Dvomim, da se bom iz Pekinga kaj javiljala, torej bo na počitnicah tudi moj blog. Takoj ko pridem domov pa sporočim kako je bilo! Lepo se mejte!

Ravnokar sem prenehala z piljenjem pismenk in si naredila čaj! Tako kot vsako večer. Kako le ne bi izkoristila te čajne dežele in se napila vseh teh čajev, ko sem svoj čas veliko zapravila v Ljubljanski čajnici in uživala ob vseh vonjavah in okusih. To lahko tukaj počnem skoraj zastonj. Čaj je v restavracijah namreč zastonj. Ne vsi čaji, seveda, a zmeraj ko prideš ti na mizo najprej prinesejo čajnik dišečega čaja. In ko ga spiješ, postaviš pokrovček na rob čajnika in ti prinesejo novega. mmmm. Kitajci kave skoraj ne pijejo, zato pa spijejo toliko več čaja in to ob vsaki priložnosti. Zelo rada zmeraj ko grem mimo kakšne čajnice pokukam notri in si ogledam vsa ta čudesa od čajev. Najbolj me zmeraj pritegnejo jasminovi cvetovi, ki so zgoraj na prvi sliki. Cvet daš v čajnik, kjer se odpre in s tem da odličen vonj in okus. mmm. Tudi jaz zdaj poleg pisanja skram jasminov čaj!

Spet sem se zaljubila! V Kitajsko! Presenetla me je in obožujem jo! Dlje ko sem tukaj bolj so mi stvari jasne in vedno bolj všeč. Všeč so mi ljudje, odnos, njihova mimika in kretnje, všeč so mi ulice polne vonja po hrani, všeč so mi zgradbe, všeč mi je spoznavanje vseh okusov čaja in spoznavanje jezika! In, všeč mi je, da mi je bolj všeč kot sem si predstavljala :)

*ljubezen*

Med šetnjo po tem zanimivem templju me je premamljaj vonj dišečih palčk, ki jih v čast mestnim bogovom prižigajo in jih uporabljalo med čaščenjem. Ko prižgejo cel šop palčk jih prislonijo k glavi in se nato priklonijo v vse štiri smeri neba. Na koncu palčke odvržejo v, zato posebej zgrajeno, mesto (na 4 sliki). Po tem gredo do glavne dvorane, kjer najprej molijo, nato pa si iz košare vzamejo papirček na katerem, predvidevam, piše njihova usoda ali nekaj podobnega. Ta listek sem si vzela, a ga moram dat prevesti, ker čist nič ne štekam :S.

Nekoč je vsako mesto na Kitajskem imelo svoj tempelj mestnih bogov, kot osnovno svetišče taoistov. Ljudje so si namreč predstavljali, da vsako mesto varjue mestni bog, imenovan Chenghuang, pod katerega zaščito lahko živijo v miru. Njegova oblast je bila enaka poglavarju okrožja kot v času fevdalizma. Taoisti so verjeli, da ga je pooblastil božanski poglavar ter da uničuje zlo in s tem omogoča srečno in veselo življenja, ter da uresničuje njihove molitve - ustvari dež ko vlada suša in prikliče sonce ko je hladno. Tale, Šangajski, tempelj je bil zgrajen v letu 1403 . Med kulturno revolucijo (to je blo leta 1966-76) je bil uničen in kasneje je spet zasijal v svoji prenovljeni podobi. Kmalu po tem je spet veliko ljudi začelo častiti mestne veljake, katerim je tempelj namenjen in svetišče je postala priljubljena destinacija vseh obiskovalcev Šangaja. S tem se je okrog templja začel širit bazar, ki ga ni in ni konec. Prodajajo vse kaj se da kje prodajati in nagledala sem si že kar nekaj stvari. Sedaj torej veste kje vam bom nakupovala darilca :)

Ne, nisem spet švignila na Tajsko! A bi šla z veseljem še enkrat. Na Tajsko me je, sicer samo za eno popoldan, odnesla Tajska turistična organizacija, ki je v središču Šangaja pripravila veliko prireditev in predstavitev te lepe dežele smehljajev. Ta promocija je trajala kar cel dan, midva pa sva si ogledala nekaj prekrasnih plesnih predstav različnih plemen, zasledila tudi tajsko različico lepotic-brez-posluha popa ter se ob slikah za hip vrnila na najino prvo potovanje ko sva odkrivala lepote Tajske in uživala že ob pakiranju na odhod! To potovanje mi je zares ostalo v zelo lepem spominu, sploh ker mi je bilo le 19 let in takrat se mi je zdelo, da sem osvojila svet saj sem začela živeti svoje sanje. Sanje o odkrivanju sveta, ki jih še kar sanjam in upam, da se nikdar ne zbudim!

Uspešno smo začeli s prvimi urami kitajščine. Uuuuh,. to ni mala malca =). Sem pa kljub temu ponosna študentka kitajščine na univerzi Tongji, kar sem danes dobila napisano tudi uradno na vpisnih papirjih. No, uradno sem dobila tudi svoje "kitajsko" ime, ki je napisano zgoraj na fotki. Na srečo imam tako enostavno ime, da je tole z zlogi napisano ya\ na\, z znakom \ nad a-jema! Težko napišem kako se to izgovori oziroma naglasi, saj imajo kitajski zlogi 4 oz kar 5 različnih tonov, kot npr: ma-, ma/, maˇ in ma\. (Tile znaki bi morali biti nad črkami, vendar mi ji blogger ne dovoli objaviti). Glede na te 4 različne naglase dobi vsaka beseda svoj pomen. Vsekakor bo ta semseter naporen, ker se bo potrebno veliko naučiti, če želim uspešno opraviti zaključne izpite in dobiti certifikat. Včeraj smo dobili "International Students Handbook", kjer je med pravili na 1.mestu zapisano: Study hard!!! hm... Med temi zanimivimi pravili so tudi takšna kot spoštuj kitajske običaje, spoštuj kitajske zakone ipd. Zanimivo! Mogoče še ena zanimivost - za en semester smo dobili kar 6 knjig! Jap, šest!!!! Pure chinese! Sošolci so ful fajn in prihajajo iz celega sveta torej iz čist vseh celin, presenetljivo pa je največ Mongolcev. Evropejci so večinoma Italjani in Nemci. Ure so res zabavne, saj se režimo drug iz drugega kak nimamo pojma! Najbolj naporno, poleg tega, da si ni tako enostavno zapomniti kitajskih besed, je jutranje vstajanje...groza!!! Moram spremeniti bioritem in to korenito. Upam, da mi naslednji tedni ne bodo več tako naporni ko se bom privadila temu urniku! Zdaj pa dalje delat =
Waˇn sha-ng haˇo!
*Irena: Hejllaaa!!!! Lepo, da si se oglasila! Kako kaj? Kje si? Baje tudi nekje v tujini!!! Piši kaj!
Tečaji?!?Kitajščine?!? Hecaš se, ne? hehe. še kar nekaj let bi morala ostati tukaj, da bi bila zmožna koga kaj naučiti! Lepo se mej, pa javi se še kaj!j
*Irena: Še enkrat. Oprosti, najprej sem mislila, da si Irena (bivša) sošolka. Zdaj pa vem, da v bistvu to nisi ti. Oprosti še enkrat. Ne vem, če te poznam :S Vseeno, lepo, da si se oglasila, pa pridi še kaj.

Kralj sadežev, kot mu Azijci rečejo, durian. Že iz Tajske mi je ostal v spominu, saj si njegov vonj lahko zaznal po celi tržnici. In, NE, nič ni prijeten. Pravzaprav tako smrdi, da se ljudje, medtem ko ga kupujejo, držijo za nos. A kupujejo ga na veliko! Prav zanima me kako se držijo za nos šele takrat ko ga jejo?!? Tudi okus je zelo specifičen. Meni ni všeč, niti malo. In, tako kot je specifičen vonj in okus ima poseben tudi izgled. Trni so namreč tako ostri, da ga težko primeš v roke, če nisi glih specializiran :) V trgovini in na tržnici ponavadijo prosijo prodajalke, da jim ga olupijo in narežejo, saj ga sami ne morejo niti prijeti. Poskušala sem, pa je res težko!!! Drugače pa se spomnim še zanimivega fakta iz Tajske - če s tem sadežem koga mahneš po glavi, greš lahko v zapor!!! hehehe, čist res! No, ja...jaz ga težko primem, kaj šele da bi mi uspelo nekomu to zadevo vržti v glavo.

Šangaj se modernizira in to je opaziti tudi na food marketih. takšnih, ki ponavadi zavzemajo celo nadstropje kakšne zgradbe, kjer jim družbo dela še kak KFC ali Mc'Donalds. Takšne vrste restavracije so zelo popularne, ker so med gosti bli večinoma domačini. Zato tudi težko pričakuješ, da bo kdo govoril angleško, da bi ti kaj razložil pri kakih čudnih jedeh. A na srečo večina jedi vidiš in tako ni težko ugotoviti kakšnega izvora je kaj in naročiš kar pač zgleda dobro. Hrana je smešno poceni. Okrog 1 evro za kosilo in zares smo dobro jedli! Jaz sem si naročila, kakopak, spomladanski zavitek. Delicious! Tudi včeraj sem jedla nekaj odličnega in vam lahko podam približen recept, ker je zelo enostavno in ziher bo kot dodatek dober k vsemu, kar pač jeste: Na majhno nareži krompir in speči, potem pa smo posipaj s sezamom in posušenim čilijem. Ta sezam je fulll dober. Probajte!!!

uuu, danes pa sem in the mood. Že drugi post! Kaj pa mi je?!?! No, tale post je namenjen bolj stvarem, ki se dogajajo nama in kako nama gre. September se je začel in s tem že tudi novo šolsko leto. Blaž je začel včeraj s predavanji in je z faksom itak več kot zadovoljen. Jaz imam vpis jutri - vpisala bom en semester kitajščine. Na žalost zaenkrat samo enega, po tihem pa upam, da to ne bo samo eden! Predavanja bom imela vsak dan, kar se bo spet potrebno malo navaditi - predvsem na jutranje vstajanje (že od srednje šole se nisem rabla zbujat ob jutranjih urah). Pa še hecno je, da tukaj okrog v vseh "ribnikih" živijo race, tako da se tukaj zbujam z racami in ne z petelini kot doma. (to je bla samo fraza, na žalost v moji okolici ne živijo petelini). Torej vsako dopoldne imam predavanja, popoldne pa dodatne aktivnosti - kitajska kuhinja (Maja: ko pridem domov z veseljem kaj skuham!!!), slikanje,...Ne vem kaj točno vse, ker nam še niso dali urnika. Verjetno jutri. Oba sva torej na Tongji Univerzi, ki je baje med top 3 univerzami na Kitajskem. Sva tudi v njihovem študentskem naselju, kar ima poseben čar. Vsi Blaževi sošolci, torej celoten IMBA, so oz. smo naseljeni v istem štuku in so same face. pravi latinoji :) Vsi razen enega Španca so iz Južne Amerike in to je ta ista klapa, ki jo je spoznal že v Madridu. Trenutno torej živiva v 3 oziroma skoraj 4-lingual okolju. Ful mi je hecno, ker vedno ko govorim, preklapljam med jeziki konstantno - špansko, angleško, slovensko in "kitajsko"(no, ja kitajsko še samo nekaj besedic). Včasih torej kak stavek zveni ful smešno, predvsem ko govorim z Blažem, ker se več niti ne zavedam keri jezik uporabim. Pri drugih moram bolj pazit - s španci po špansko, z kitajci po angleško, z Blažem pa kar po slošpangleško =)

Sicer pa se študentsko naselje precej razlikuje od naših, kot je recimo Rožna. Tukaj imajo v naselju svoj bazen, telovadnico, veliko športnih igrišč - tenis, nogomet, košarka, pinkponk (zmagujeva, hehehe)... in tudi vse fakultete so tukaj. Poleg tega tudi trgovine in restavracije. Je pravo tako mesto v mestu. Res fajn poštimano. Saj bom objavla kdaj kakšne slike od tega kampusa, samo najprej ga moram iti poslikat :). Ponavadi je tak, da tam kjer si vsak dan, ravno tistega ne slikaš, ker veš da boš tukaj še itak kar nekaj časa.

********

Reply comments:

*Domovoj: hehe. Lopar sem že kupla, špilamo tudi že. Čakam še samo, da se kak kitajček opogumi in pride z nami igrat. Po moje bo špil v 3 sekundah končan =)

*Domovoj2: oprosti, ti izrazi so meni neznani. Kupla poceni lopar, na njem piše rambo, hehehe. Tak, da špilam kak rambo :)

Kitajci imajo nenavaden način kako preživeti nedeljsko popoldne. Grejo na ribičijo. In to ne na kakršnokoli ribičijo, ribijo namreč le zlate ribice. Mala jezerčka z zlatimi ribicami se najdejo v parkih ali vrtovih in podobnih sprehajališčih. Hecni so, ker resno strmijo v vodo in na vsak način poskušajo ujeti kakšno. Nekaj časa sem jih opazovala in moram priznati, da ujeti zlati ribico ni enostavno. Na trnek seveda. Mogoče se je sloves zlate ribice, da prinaša srečo, prijel ravno zaradi tega, ker jo je težko ujeti. Lahko pa, da je to samo moja teorija. Katerakoli teorija že je, jaz vsekakor nimam potrpljenja, da bi pol dneva presedela poleg mlake in poskušala ujeti zlato ribico. Ker, saj niti ne vem kaj pol z njo naredijo?!?! Jo spustijo nazaj? Si jo odnesejo domov? Ali pa jo kar pojejo? hehe.

***********

Reply comments:

*Ina: Nisem še vidla, da bi komu uspelo. Dvomim pa, da bi jih lovili, če bi bilo nemogoče. Lahko prideta probat :)