Končno. Tak dolgo že nisem nič napisala, da sploh ne vem kje naj začnem. Recimo, da s formulo saj je kar nekaj ljudi spraševalo kako je blo. Ja, za mene je bilo predvsem nekaj novega, nove stvari pa so mi vedno zanimive. Že prihod do te steze je bil svojevrsten dosežek. Bilo nas je namreč 10 in smo vzeli 3 taksije s katerimi smo imeli nemalo problemov. Tipi sploh niso vedli kam natančno nas morajo peljati in so se vsake tolko ustavljali na cesti in se med seboj pogovarjali. Seveda jih nihče ni štekal, a je bilo očitno da nekaj ne štima. In, ker tudi oni nas niso nič razumeli, smo poklicali "Shanghai help-line", kjer ti pomagajo če se kdaj ne veš kaj zmeniti. In pazi to - ne samo, da se jim ni sanjalo kam točno nas morajo peljati...tipi so iskali bencinsko postajo (!) in zaradi tega smo se vozli vsaj pol ure več kot bi se morali. Na koncu sem seveda vztrajala, da ne plačam toliko kot kaže na taksi metru, mu dala veliko manj denarja in šla! Ni se pritoževal, ker je vedel, da nima šans!
No, prispemo do steze, kjer se je že trlo obiskovalcev, prodajalcev vseh možnih navijaških rekvizitov po cenah, da si jih mislit ne moreš in prodajalcev obvezne opreme - čepkov za ušesa. Pravo formulaško vzdušje se je začelo med štanti vseh tekmovalcev, kjer so ponosno razkazovali svoje konjske moči in nove izume. Tam sva srečala tudi Haikki Kovalainen-a (iz McClaren Mercedes). Jaz itak ne bi vedla kdo to je, če me ne bi Blaž obveščeval o vseh pomembnih dogodkih :) V bistvu ne bi sploh vedla NIČ o dogajanju, če mi ne bi Blaž razložil, da je ta tekma pomembna, ker je predzadnja v sezoni in je zelo pomembno kdo zmaga in tako naprej. Tako sem se odločila, da navijam za Masso! No, ko se posedemo na svoje sedeže se je dirka začela točno ob napovedanem času. Najprej ogrevalni krog, kjer si ob vsakem bruuuuum, ki je priletel mimo tebe imel občutek, da se bo tribuna od hrupa kar zrušila. A to še ni blo nič! Ko se je dirka resnično začela je to bilo en ogromen bruuuuuuummmm saj se je naekrat pripeljalo mimo vseh ne vem kolko formul. Folku pa se je čist zmešalo. Eni trije Angleži nekaj vrst pred nami so očitno tako glasno navijali, da so "morali" spiti najmanj 50 piv zraven. Na koncu so, tipično za njih, že skoraj nagi navijali za svojega Hamiltona in na koncu še zmagali, zato se je verjetno po dirki število piv še potrojilo. Mi smo se šli tudi interne stave. Jaz nisem nič dobila, ker sem rekla, da bo zmagal Massa, je pa zmagal Blaž in zaslužil ravno za nekaj piv, haha.
Dirka je minila brez nesreč in večjih preobratov, tako da je po eni uri postalo malo monotono. Z bolečimi ušesi. Hemilton ni hotel predati prvega mesta, Massa je ostal drugi.

"Kdor se ni povzpel na Kitajski zid ni pravi človek"

Ko se nič hudega sluteč sprehajaš po ulicah Pekinga (oz. po katerih koli ulicah v katerem koli Kitajskem mestu) nikoli ne veš kaj te čaka za naslednjim ovinkom. Mogoče kaj prijetnega in prijaznega na pogled, lahko pa tudi ne ali pač. Od lakote so naju različne vonjave pripeljale do ulice food marketa, kjer tudi srečaš okusne in manj okusne stvari. Vsekakor nisem pričakovala ravno tega, kar sem zagledala najprej, morske konjičke. Te lepe, sladke in oh in sploh živalce se najdejo na meniju za večerjo, koliko si pa dejansko sit pa nisem imela želje preizkusiti. Družbo na ražnjičih so jim delali tudi prijatelji škorpijoni, ki pa so, pazi to - bili živi! Jap, popolnoma živi, napiknjeni na palčke ob spremstvu sonarodnjakov so migali in prav nič veselo gledali kdo jih po danes pojedel! Blek. Moja lakota je v hipi magično izginila in od vseh teh migetajočih stvarcah sem imela občutek, da lezejo kar vse povsod naokrog in ... saj poznate tisti občutek, ko misliš, da že vse leze po tebi in da ti je nekaj že pobegnilo v čevlje in... ja, saj razumete. haha. No, ko sem jih poslikala sem se rajši hitro spakirala vstran in si za večerjo zaželela kaj manj žuželkastega.
A, to je tukaj pač popolnoma normalno in verjamem, da tudi okusno. (No, zdaj sem se malo zlagala. Težko verjamem, da so razni črvi in ostale golazni okusne. Res pa je tudi, da jih nimam želje sprobati in tako tudi verjetno nikoli ne bo izvedela resnice). Po razmišljanju o vsej tej nam-čudni hrani, sem prišla do naslednjega sklepa: Glede na to, da je Kitajcev resnično ogromno...ja, z nečim morajo nahraniti vso to maso ljudi, a ne? In, ker je vse te golazni še parkrat več kot njih, in jim izumrtje še ne prti, so torej idealni za prehanjevanje. Pustimo ob strani hranilne vrednosti in vsebnost beljakovin in ne vam pač česa vse. V končni fazi bi si skoraj upala trditi, da vsa ta masa ljudi ne bi preživela, če ne bi pojedla ali vsaj poskušala pojesti pač vse kar leti, hodi, se plazi, ali pa nič od tega. No, mojo tezo lahko potrdim s pregovorom o Kitajski kuhinji:

Tempelj Nebes je meni ena lepših znamenitostih Pekinga. Pa da ne bi delali krivico drugim, obstaja tudi Tempelj Zemlje, Tempelj Sonca in Tempelj Lune, vendar ni bilo časa, da bi si ogledala vse. Tempelj Nebes je najznamenitejši zato sva se odločila za tega in ni nama žal. In kaj je Tempelj Nebes? Kvadrat v katerem se nahaja predstavlja zemljo in krožna oblika templja predstavlja nebesa, vmes pa je kar nekaj elementov, ki povezujejo zemljo z nebesi. V antični Kitajski je namreč cesar predstavljal sina nebes in s tem nebeški organ na zemlji, ki je urejal "zemeljske" zadeve. To, da je izkazoval spoštovanje do nebeške avtoritete je bilo izredno pomembno zato so se 2x na leto cesar in njegovi najbližji pomočniki odpravil iz Prepovedanega mesta v Tempelj Nebes in molili za dobro žetev. Ceremonija je morala biti izpeljana brez najmanjše napakice in strogo prepovedana navadnim državljanom, saj bi drugače celotna vladavina ostala brez žetve. Bog ve kaj bi se zgodilo, če bi kdo zarfknil :) Danes več tempelj ni namenjen molitvi, razen mogoče če še kak kmet pride kaj prosit. Mene je tempelj nadušil z samo velikostjo in lepoto!

Evo, mlade wannabe cesarje. No, saj niso zares :) Tukaj so se samo oblekli, da so jih mamice lahko poslikale. Imeli so obleke tudi za starejše, a bi se počutla rahlo čudno, če bi nase spravla vse te kose oblačila. So bli pa super lepi za poslikati in ker danes nimam veliko časa za bloganje, je to za danes vse kaj bi rada pokazala. Napisat moram namreč spis v kitajščini in se naučiti nove pismenke! Šola se je začela s polno paro že prvi dan po počitnicah!
Nadaljevanje dogodivščin iz Pekinga coming soon! (no, te slike so sicer tudi iz Pekinga:)

*Maja: ja, bodoči Maučecov Tunč. hihi

Evo, kot obljubljeno, že nadaljujem bloganje o Pekingu. Ena od must-see Pekinških znamenitostih je Prepovedano mesto, ki je največji in najbolj ohranjen kompleks starih Kitajskih zgradb. Prepovedano se imenuje zato, ker 500 let ni nihče drug, razen cesarja, smel vstopiti v ta umirjen del mesta, sredi gužve in hrupa izven njegovega obzidja. No, o zgodovini še samo to, da sta tukaj živeli 2 dinastiji, Ming in Qing, da je veliko kar 720.000 kvadratnih kilometrov, da so ga zgradili v pičlih 15 letih in da so zato potrebovali kar milijon delavcev.
No, kljub temu, da bi si za podroben ogled vseh 980 zgradb in ne vem kolko soban, morala vzeti vsaj en teden, sva midva to opravila v enem popoldnevu. Teden dni časa resnično nisva imela, poleg tega pa naju je čakalo še ogromno drugih stvari za pogledati. Prepovedano mesto je zelo lepo in z veseljem se kje malo vsedeš in uživaš v miru. Čeprav nekega mira v tem času res ni bilo. Zaradi nacionalih praznikov, je bilo turistov ko mravelj. Takoj ti postane jasno koliko prebivalcev ima Kitajska...

Běi jīng

Počitnice so skoraj konec in za nama je prelep teden, ki sva ga preživela v Pekingu. Tolko vsega se je zgodilo, da bi lahko blogala en mesec skupaj, kar je mogoče dobro za vse tiste, ki ste se malo pritoževali, da sem se "polenila" s pisanjem. Očitno sem vas v Madridu malo preveč razvadila s skoraj vsakodnevnimi posti. No, veseli me, da radi berete tale blog, zato vam obljubim, da bom bolj pridna s pisanjem.
Peking...najprej moram priznati, da si resnično nisem predstavljala, da je Peking tako lepo mesto. Prav neverjetno je! Prispela sva v ponedeljek zjutraj in kljub temu, da sva presedela kar 12 dolgih ur na vlaku, sva se takoj podala na pot po Pekinških ulicah. Kot verjetno vsakega popotnika naju je pot najprej zanesla na glavni trg Tiananmen Square oz. Trg nebeškega miru, ki je največji trg na svetu. Tako velik je, da se je v čast Mao Cetungu, leta 1976 na njem zbralo kar milijon ljudi. Pomemben pa predvsem zato, ker je ravno na tem trgu Mao Cetung 1.10.1949 razglasil ustanovitev Ljudske Republike Kitajske. Midva sva bila na trgu 2 dni pred obletnico in se je kar trlo ljudi (na slikah tega ni videti, ker sem se cel cajt šmuglala naokrog). Na dan obletnice so pripravili veliko prireditev in se je bilo popolnoma nemogoče približat dogajanju, verjamem pa, da je bilo precej živahno. No, meni se je trg vtisnil v spomin po hordah Kitajcev, ki so s svojimi fotoaparati preslikali vsak kotiček na trgu, si ogledovali ta simbol Kitajske in izkazovali svojo pripadnost državi. Pa še mogoče ena zanimivost. Kitajska, sploh pa Peking je znan po milijonih koles, a po tem trgu je vožnja s kolesom prepovedana!
No, kaj sva počela po ogledu tega zanimivega trga, pa v naslednjem postu!