Tudi tukaj jem kostanje! Vsaj nekaj podobnega, naši hrani! Pa še poceni so, in zelo dobri. Res je, da so včasih sladki, tako da moraš biti pazljiv kakšne kupiš. Ne vem kako jih pripravijo, da postanejo sladki, predvidevam pa, da imajo neko čudno tekočino, ki jo dajo na žerjavico. Malo se čudno sliši, a tako nekak so jih pripravljaji ko sem gledala. Isto je z kokicami. Saj ne, da bi imele kokice kakršne koli veze s kostanji, a tudi te jedo sladke. V bistvu je težko najti slane kokice, sladke pa meni res niti malo nisi dobre. No, s kostanji ni tak hudič, ponavadi nudijo oboje, sladke in "normalne". Tako sem v mislih bila z vami pri vseh bratvah, jedla kostanje in namesto vina, pila slivovo vino. Mmmmm, dobro je! Ampak ne vem zakaj ga pri nas v Kitajskih restavracijah segrejejo. Jaz ga pijem hladnega in mi je bolj všeč!

V soboto smo na glavnem trgu Shanghaia zmrznili. Čeprav je sem res že prišla mrzla zima, pa to ni bil razlog, da smo zamrznili. Zbralo se je na stotine ljudi, in točno ob 4ih popoldne negibno obstali za 3 minute. Taki eventi se imenujejo Flash Mob, kjer so več ljudi zbere in vsi za nekaj trenutkov naredijo isto zadevo. V našem primeru smo torej vsi obstali na enem mestu, v kakšni hecni pozi, za 3 minute. No, jaz nisem, ker sem sodelovala v photo/video ekipi, ki smo vso dogajanje zabeležili in sedaj že nastaja ena super kul montaža vseh slik in videov, ki jo bom objavila ko bo končana.
Res je zgledalo fascinano ko je ves trg obstal in mimohodeči, nevedni Kitajci niso imeli pojma za kaj se gre. Pol so vsi privlekli na plano svoj fototelefon in se postavljali poleg zamrznjenih ljudi in se z njimi slikali. Pri enih je blo videti kar malo groze v očeh, ker jim ni blo jasno kaj se je s temi ljudmi zgodilo in zakaj vsi negibno stojijo.
Akcija je torej uspela in že se pripravlja naslednja. Kaj bo še ne vem, ziher pa spet nekaj kar bo šokiralo ljudi!

Malo z zamudo, pa kljub temu. Še vedno se veselimo, da je Djokovič zmagal! Na tenisu smo bili kar tri dni, kar si nikoli nisem predstavljala, saj poleg televizije in tenisa nikoli nisem zdržala niti 5 minut. A biti tam in si ogledati takšne mosjtre v živo, je popolnoma druga zgodba. Super je blo in ni mi žal niti minute. Vzdušje v taki dvorani je neverjetno! Na žalost nismo šli na finalno tekmo, ker so karte bile resnično predrage! Smo jo pač spremljali po televiziji s kitajskim komentatorjem in se zraven smejali. Kitajci so nori na Djokoviča. Tudi Federer je car. V bistvu so vsi precej popularni, no.

***********
Reply comments:
* Maja: sem vedla, da bo Matej fauš =) In sva mislila na njega, ko sva bila na tekmi, on pa jo je doma spremljal po televiziji. Mam prav?
Zdaj moram prav premisliti katere tekme smo vse videli...
1. Federer - Simon
2. Murray - Rodick
3. Tsonga - Del Potro
4. Djokovič - Davydenko
5. Simon - Murray
6. Federer - Stepanek

* Blazz: hihihi. če že zaradi formule nisi bil...

Japonska kuhinja je zakon!!! Če še kdo ni sprobal naj takoj poišče najbližjo Japonsko restavracijo in se odpravi na kosilo. Mi smo šli v restavracijo kjer ti kuhar pred tabo priravi hrano na veliki železni plošči. Vsaka miza ima svojega kuharskega mojstra, ki zares dela čarovnije na njej. In, čist vse kar smo probali je bilo zelo dobro. Na žalost sem ful slaba ko si moram zapomniti neke čudne besede s katerimi so poimenovane te jedi. A glavno je, da so res dobre! Aja, nekaj pa se jih spomnim. Bila je ena zelo dobra juha, ki se je imenovala Miso Shiru, in tiste roladice filanie z rižem ter ribo oviti v morsko travo, se imenujejo Maki (Tekka Maki, Shake Maki),...Komaj čakam, da gremo še enkrat =) Tudi sake je bil odličen!

Povzpela sem se na vrh druge najvišje zgradbe na Kitajskem. In sicer iz enega razloga - kolona ljudi za vzpon na prvo najvišjo zgradbo je bila predolga. Visoka je okrog 42o metrov in ima 88 nadstropij. 8 je namreč na Kitajskem srečna številka (4ke pa se izogibajte :). Razgled iz tega Jinmao stolpa je mogočen, zato sva se odločila iz višine pogledat sončni zahod. Noro. Ko si tako visoko, postanejo vse druge zgradbe tako majhne kot da jih ne bi bilo, čeprav si upam trditi, da so še najmanjše zgradbe tukaj višje od največje v Sloveniji. V tej zgradbi je tudi hotel, na 3. sliki se vidi atrij in sobe, ter čisto spodaj še bar, kjer si jaz verjetno ne bi mogla privoščiti niti vode :)

Ne morem se pritoževati! Zadnji teden je minil v znamenju rojstnih dnevov in novih rojstev, velikih presenečenj, učenja in izpitov, skratka ogromno dogajanja. Zato najprej vsem en velik Oprosti, za nejavljanje in ne obveščanje kaj je novega na tej strani Zemlje. Grem po vrsti:

Zakaj in kako se je začelo?
Zgodba 1:
Pred kratkim sem imela rojstni dan. Za Latinoje je to neizogiben razlog za žur, zato izbire nisem imela. Končal se je super, vsaj za nekatere, hahaha. Drugi so spet magično izgubili spomin. Drugi so morali spati še 2 dni, da so se vrnili v normalno stanje.

Minilo je nekaj dni od žura ko se v četrtek zjutraj nič hudega sluteča odpravljam v šolo. Med predavanjem iz rahlega dolgočasja pogledam na telefon koliko je ura in vidim, da imam sporočilo od Blaža v katerem je pisalo: Ko prideš domov, poišči listek pod pojštrom. Nič mi ni blo jasno, sem pa seveda še samo bolj nestrpno čakala, da bo konec predavanj. Ko končno prihitim domov, najdem listek na katerem je pisalo: Presenečenje za rojstni dan: hitro se spakiraj in ne pozabi fotoaparata, kopalk in vino ter me počakaj. Spet mi ni bilo nič jasno! Opravim naročeno in nestrpno čakam, da se Blaž vrne iz faksa in mi razloži zakaj se gre. Vrnil se je hitro, razložiti pa mi ni hotel zakaj se gre. Vzameva prtljago, na poti poiščeva nekaj za pojest in se usedeva v taksi. Na listeku je imel napisano kam naju naj pelje in mi ga seveda ni hotel pokazati, tako da sem še vedno vandarala v svojih mislih kaj se dogaja. Po neskončno dolgi vožnji prispemo na letališče. ?!?!?! Takega dneva danes lih nisem imela v mislih =), haha. Postaviva se v vrsto za check-in, kjer ni pisalo imena destinacije, saj imajo vse šalterje za vse lete, tako mi še vedno nič ni blo jasno. Naokrog sem hodila kot da bi me kdo ugrabil. Si na letališču in ne veš kam greš?!?!? Hecen občutek. Komaj tip na šalterju mi je povedal kam gremo, pa je blo ful hecno. Ker me vpraša, če greva v Sanyo, jaz pa "eeeee"....Blaž...ne vem! haha. No, in tako sem izvedela kam potujeva in zakaj se gre. Po moje mi še na letalu ne bi povedal kam se peljeva, če na letališču ne bi bilo tako očitno napisano kam odpotuje katero letalo. Blažu se je zmešalo!!!!!!
Prispeva na otok Hainan, ali kot ga radi poimenujejo Kitajski Havaji! Vonj morja in sonca me je v trenutku ko smo izstopili iz letala prevzel (**nadaljevanje vzporedne zgodbe 2). Nič smoga, nič sivine, velikih zgradb in vonja prometa. Na letališču naju je že čakal prevoz in precej hitro smo prispeli do hotela. Hotela z bazenom, takoj nasproti plaže. Dooooolge peščene plaže, veliko školjk in palm! Moj dan se je torej nepričakovano spremenil iz pohajkovanja po deževnem Shanghaiu v pohajkovanje po neskončni plaži in kopanja v toplem morju. In tako so se spremenili tudi nadaljni dnevi. Imela sva se super noro. Vsak dan sva se takoj po zajtrku kopala, nato pa šla na sprehod brez cilja po plaži, kjer ni bilo nikogar (aja, sem povedala da se Kitajci bojijo sonca?!?! Bog ne daj,. da jih speče. Saj moram priznati, da je tudi mene malo preveč! A se ne pritožujem, če sem skoraj sred zime tako lepo rjava :) Luksuz!). Ob večerih pila odlično slivovo vino na terasi v sobi z razgledom na morje ter resnično uživala tišino in naravo, ki jo v Shanghaiu zelo pogrešava.
Hvala Blaž, za tako lepo presenečenje in tak lep dopust! Fajn se je vrniti na delo tako spočit in po tako lepem času, ki sva ga preživela!

** Vzporedna zgodba 2:
"...v trenutku ko smo izstopili iz letala..." Na tej časovni točki se dogaja še ena pomembna zadeva, ki mi je dan še bolj polepšala in ga ustvarila nepozabljivega. Takoj ko stopim iz letala vklopim telefon in v istem trenutku zazvoni telefon. Števlike ni izpisalo, zato dvignem telefon in ugotovim, da me kliče mama. Rahlo vznemirjena, ker sem bila 3 ure nedosegljiva mi le uspe povedati, da sem spet postala teta!!!!!! ja,.....čist preveč vsega lepega se je zgodilo v tem dnevu, tako da sem od vseh presenečnj kar malo težko zvečer zaspala! Dobila sem nečakinjo Jono, kot je bilo na hitro razbrati, zdravo in lačno :). Zelo sem si želela, da bi v tistem trenutku bila doma pri sestri, a na žalost bom še morala malo počakati preden vidim sestro in spoznam novo družinsko članico. Same babe smo! haha.