1. del: Puščava, vročina in bodeči kaktusi 

oz. Desierto de la Tatacoa

Vremenska depresija me je prikovala na tipkovnico in tako kot sem obljubila že (hm...kdaj že?), vam bom postregla z nekaj utrinki iz letošnjega nepozabnega potovanja po Kolumbiji. Zakaj nepozabnega? To vam bom poskušala opisati v nekaj delih, saj z eno besedo to preprosto ni mogoče. In, tukaj je začetek:

Po prihodu v Bogoto, naju je sivina mesta, megla in kaos že naslednji dan pregnala v bolj prijazne kraje. Južnoameriških velikih mest imam na nek način že dovolj, zato posebne želje po odkrivanju čarov tega mesta, nisem imela. Res je, da sem se želela zapeljati z gondolo na sam vrh mesta, a je megla bila tako gosta, da nisem videla niti do prvega hribčka, zato je še v istem trenutku padla odločitev - spakirava rukzake in se odpraviva na avtobusno postajo. Ne ravno preveč načrtovano, a to je čar potovanja. Nisva namreč prispela do kraja kamor sva želela, ampak to je zgodba za kakšno drugo priložnost.

Šele naslednji dan sva le prispela do načrtovanega cilja - puščava kaktusov. Glede na to, da temperature v tem predelu presežejo mejo preživetvenih višin, sva si za pot omislila ameriško različico tuk-tuka, ki naju je zapeljal po 9km prašni makedamski poti v notranjost "drugega planeta". Puščava Tatacoa, eno večjih sušnih območij v Kolumbiji, ni le puščava, ampak suh tropski gozd. Polna zanimivih kaktusov in peščenih skulptur, ki so se obdale v oranžno barvo in segale v nedogled. Njeno ime "Tatacoa" se nanaša na klopotače, ki je na žalost (ali na srečo, ka pa vem) nisva srečala. No, mogoče boljše da ne, pot nama namreč niti malo niso olajševala temperature, ki so narasle na 45 C, niti kaktus na katerega sem se nabodla in niti osa, ki me je uspela vgrizniti...not cool! Pa še sončna krema ni pomagala, tako da noč, ki je sledila ni bila najlažja. So pa kljub temu ostali lepi vtisi že na samem začetku poti. Ostale nevšečnosti so pač del potovanja!    

* Kolumbija *