2. del: Palme, kavbojci in kolibriji
oz. Valle de Cocora

Noč je minila, zjutraj ni bilo več čutit posledic prejšnjega dne, jutro je bilo sončno in odpravila sva se naprej. V prelepo in pisano mestece Salento. Vsekakor eno izmed lepših mestec v katerem je veliko za počet. Tukaj sva namreč iz dveh razlogov in prvi je bil potep po dolini Cocora, drug razlog pa bom razkrila v enem izmed naslednjih delov (joj, kako sem skrivnostna!).

V mesto sva čist po najino vletela nenačrtovano in khm...hostel je bil zaseden. Le kdo bi si mislil, da je Kolumbija tako popularna, da bodo hostli kar polni?! No, saj nama je kasneje postalo jasno, da tako pač je, a tukaj nama tega še ni za zamerit, saj sva na potovanju šele 4. dan. V hostlu so nama prijazno ponudili "huto" nekje izven mesta, na plantaži kave...Ni se moglo iztečti boljše! Takoj sva bla ZA, in to za polovično ceno! In to v naravi (ceste do tja ni bilo in do tja zvlečti celo prtljago ni bil kačji mašel!), brez vseh turistkov le s parimi delavci, ki so nama z veseljem razkazali celo plantažo, ki jo vzdržujejo in na kateri poleg bio kave pridelujejo še avokado, ananas, banane in še in še (kavo sem prinesla tudi domov, oooodlična je. Malo je je še ostalo, tako da če jo hoče kdo poskusit, se bo moral hitro povabit).

Naslednji dan sva morala zgodaj vstati. Ob 6h! Saj ne bi, glede na to da sem na dopustu, ampak če želiš dolino videti v vsej svoji lepoti, moraš zgodaj priti. In še dobro, da sva upoštevala ta nasvet. Sveža in domača kava nama je hitro dala zagon in z willijem sva se zapeljala do vstopa v nacionalni park Valle de Cocora (no, če sem že v prejšnjem postu omenjala pomen besed, naj na tem mestu omenim še, da Cocora pomeni "vodna zvezda"). Peš pot se je pričela in na vsakem koraku so se odpirali novi razgledi. Prehodila sva 14km po sicer kar napornem a zanimivem terenu in to na nadmorski višini 2500m. Rastje je prečudovito, najznamenitejše in fascinantne pa so palme, ki segajo kar 60m v nebo in predstavljajo simbol Kolumbije. Zdi se nemogoče, da lahko tako visoko rastejo in se kar ne podrejo...kako jim to uspe? Neverjetne so, zanimive pa tudi zaradi tega, ker uspevajo samo na tem področju. Ob vračanju se je najprej sončen in svež dan, zavil v popolno meglo, a razgled na dolino je zaradi tega postal še zanimivejši, prav mističen. Tukaj v tem se skriva tudi odgovor na to, da je budilka zvonila ob 6h zjutraj.

Naslednji dan sva se sprehodila še po pisanih ulicah Salenta, se najedla odlične lokalne hrane (postrvi tukaj res znajo odlično pripraviti), spila dobro pivo, pred tem še boljšo kavo (prodajalec kave na ulici je takoj vedel kje je Slovenija z odgovorom "Ljubljana, Ljubljana"...no zvenelo je bolj "Lubana, Lubana", ampak to mu ni za zamerit) in šla še malo v šoping, ker tega pač ne smeš nikjer zamuditi.